Ob tem naslovu sem se ponovno spomnila na istoimensko zgodbico, ki sem jo začela pisati v prvem letniku srednje šole in sem jo dejansko objavljala na potral Smrklja. Ko zdaj pogledam za nazaj se mi zazdi smešna in nesmiselna, kljub temu pa se rada spominjam zagona, ki sem ga imela ob tem. Takrat sem nameč pisala in pisala, spodbudni komentarji so mi pomagali in tako sem sestavila kakšna 3 poglavja. Potem sem jo nehala pisati in kmalu pozabila nanjo. Vendar pa mi je še zdaj všeč, ne glede na preprostost zgodbice, da sem bila tako kreativna ter polna idej in zagonov. To nameč počasi izgine in zelo težko se spraviš nazaj. Včasih nisem imela težav z izmišljevanjem, pisala sem detektivske zapiske (ker sem bila detektivka), eseje in se v osnovni šoli na pobudo učiteljice celo prijavila na natečaj. Kakorkoli idej mi ni zmanjkalo.
Kaj pa se zgodi potem? Potem pa kar naenkrat nehaš. Ne veš ne kdaj, ne kako. Kar zgodi se. Hočeš si izmisliti zgodbico. Ne gre. Hočeš napisati res dober tekst za fakulteto ali karkoli pač potrebuješ. Ne gre. Kam izgine tista otroška igrivost in kreativnost in ali jo je mogoče spet poiskati?
Ko sem bila mlajša sem vedno rada verjela, da sem dobro pisala. To je bila namreč edina stvar, ki mi je bila všeč in mi je kolikor toliko šla od rok. Potem pa sem prišla v srednjo šolo in si nehala to zamišljati. Počasi sploh nehaš razmišljati o takšnih stvareh. Ali pa začneš dvomiti. Nehaš pisati. Razen tistega, kar moraš, to pa je čisto drugače. Ta kotiček pa mi pomaga spet malo priti nazaj in več razmišljati o stvareh ter to tudi preliti na papir (pa četudi virtualni :D).
Danes je noč čarovnic. Prava, ne tista v moji zgodbici. Nikoli sicer nisem tega praznovala, vendar je zadnja leta tako veliko žurov na to tematiko, da se težko uprem. Tako imamo danes poslovilno zabavo ter še zadnjo nogometno tekmo sezone - pestro bo. Se že veselim!
Kaj pa imate vi v načrtu? :)
