Lazy

For the past few days I have been totally demotivated and lazy. It's an exam period and we have too much work. And I? I  can hardly find will to start studying. I would just watch series all day or do anything but study. (Un)fortunately I can't. I hope that this "mood changing" time will end soon and I will be at least able to do everything I need to for college. Although I at least spend some time with my boyfriend. And since I can't train for another week I find the time to go for a walk. And listen to music.

Walk

Tea time with my boyfriend

I hope that you find love along the way. But most of all. I wish you'd stay.

New year

Spet je leto naokoli in začelo se je novo. Vse je minilo noro hitro. Lahko rečem, da je bilo leto kar uspešno. Vsaka nova stvar, ki uspe, vsak dosežen cilj, ki smo si ga zastavili, vsaka težava, ki jo rešimo. Vse se sestavi v neko celoto. Zapomniti pa si moramo seveda najprej dobre stvari.

Zadnjih nekaj let sem pisala novoletne zaobljue, ki pa so bile pozabljene skoraj tako hitro kot so bile napisane. Za letos sem se odločila da se bom potrudila spremeniti stvari ki me motijo. Napisala nisem ničesar. Če bo kaj ostalo v glavi in uspelo bo, če ne.... kdo ve. Predvsem pa bom poskusila delati stvari bolj spontano. Že nekaj časa želim iti na kakšno potovanje v tujino. Upam da bom letos to  izpeljala.

 Christmas dinner :)

V Ljubljani :)

Christmas tree =))

...

Just a little something I wrote a while ago...

Sanje.... vedno iste..
Teče... beži... nekdo je za njo, lovi jo.
Mora mu ubežati. Mora!. priteče na ulico, tema, koraki tik za njo... Bliže in bliže. In v trenutku, ko začuti zasledovalca za sabo se vse spremeni. Ne lovi je več, ker bi ji želel poškodovati, ampak ker jo želi ustaviti. Ustaviti in jo prepričati, naj ne stori največje napake, ki ji lahko spremeni življenje...
A ve da ne sme popustiti, mora nadaljevati. On jo dohiti in obrne k sebi. Še zadnjič ga pogleda... njegovi temni lasje, vedno nagajivo zavihani.. in te oči, temno rjave oči... pogled, ki jo roti. Nikoli ne bo pozabila tega pogleda.. a odločitev je na njej. ostane ali odide...
"Oprosti... Ne morem!" zašepeta. "prosim" ji odgovori. "daj nama še eno priložnost"
"žal mi je, ne morem..."
obrne se in odide. on samo žalostno strmi za njo. In upa..  Da jo bo še kdaj videl.. Imel možnost vse popraviti... In ji dati ljubezen, ki jo je želela.

"Jas! Jasmina!" Klici jo prebudijo iz sanj. Nino ji sporoča, da odhaja. Dostavil ji je še zadnje stvari, ki jih je potrebovala pri selitvi. "Hvala bratec!" mu zakliče. "Pazi nase." "Tudi ti sestrica. se vidiva".
Ko Nino odide začne premišljevati o sanjah. Že dva tedna, odkar se je preselila v novo stanovanje, ima nenavadne sanje. Tisti par... Vedno isti prizor - on jo želi ustaviti a mu vsakič znova spodleti. Ona, svetlolaska zelenih oči, ga vedno znova zavrne in odide.

December

V tem mesecu se je in se bo dogajalo noro veliko. Čeprav je december najbolj praznični mesec, pa to vseeno ne pomeni da ni tudi najbolj zaseden. Velik obveznosti na faksu, prižgejo se lučke, treba je iti na kuhančka... Poleg tega imamo jutri premiero predstave v kateri sodelujem, v soboto produkcijo s plesnim klubom in še in še...

December v fotkah: z mojim dragim sva naredila tortilje, šli smo v Ljubljano gledat lučke, ko smo imeli dovolj kuhančka sem "prešaltala" na koktajl ;).
V drugi vrsti slika z bratom na vaji. We'll see how the premiere goes :P. Nato obroč ki sem ga kupila za četrtkovo večerjo. Dresscode: red & ribboned:)
Spodaj pa nova zapestnica Shamballa. Zelo lepe barve, lesketajoča..... Love, love, love it :).  

It's christmas time...

... is it?

Kamorkoli pogledaš, trgovine, vse je že okrašeno. December se še ni začel, medtem ko prodajalne že od sredine meseca obešajo okraske, postavljajo smrekice in še in še.

Ne!

Božič, novo leto, cel praznični teden bi moral biti poseben. Je poseben, če ga tako dojemaš, si takega narediš. December je najlepši mesec v letu. Dobri možje, ki nas obdarujejo, kuhano vino.... Predvsem pa pričakovanje. Pričakovanje, veselje, ko čakamo nekaj lepega.

Prazniki postajajo vse preveč skomercializirani. Ja, radi bi privabili kupce, v njih vzbudili praznični duh in jim s tem morda prodali še kakšno nepotrebno stvar več. Vendar menim, da mora biti neka meja. Še vedno mora biti pričakovanje. Večina prodajaln pa to vse pokvari. Ko pridem v trgovino ne čutim prazničnega vzdušja, ampak se zgolj čudim  prenakičenim okraskom, ki nas več kot mesec prej opozarjajo na bližajoče se praznike. Ni več veselja, da se nekaj bliža ampak zgolj "otopelost", ni več občutkov.

Včasih se moramo ustaviti, počakati da pride določen čas leta, ki nam je všeč in ne prehitevati, ter siliti da bi se nekaj zgodilo.
Začutiti čarobnost pričakovanja, tako kot včasih. Ko pride december, gremo lahko v Ljubljano gledati lučke, na kuhano vino z ljubljeno osebo, po vseh stojnicah... Karkoli nam predstavlja praznike... Ko je čas...

In če si le pustimo doživimo magične trenutke...

                                                   *          *          *
When you come in the stores,everything is already green and red. Christmas trees are already there in almost every corner of every store. And it's not even December yet.
No!
Christmas, new year, that whole week should be special. It is special if you take it that way, if you feel it. It can be the most beautiful month of the year. There's Santa with presents... Expectations, joy.

But the stores only want to sell more and more product, earn more and more profit.
Why.? Nowadays where is expectation? There isn't any. When I come to the store and see all the ornaments and trees.... I don't feel expectation but just... numb. I look at it and feel nothing..
we have to stop and wait for that time of year. Not push and force it.
Feel the magic of expectation like it used to be. Go and see the christmas lights... When it's time.

And, if only we let ourselves, collect al those magic moments, that can happen.

September issue

Včeraj smo si na faksu po zanimivem predavanju ogledali še zelo zanimiv dokumentarni film - The September issue.

Dokumentarec sledi Anni Wintour, glavni urednici Voguea in njeni ekipi pri pripravi jesenske izdaje za leto 2007. Spremljamo priprave na njihovo "najpomembnejšo", septembrsko številko vse od samega začetka pa do zadnjih popravkov.

Dokumentarec me je zelo navdušil in je vsekakor vreden ogleda* :)

*fotografije so s spleta


                                                              *   *   *

The September issue.
The documentary we watched yesterday at college. It is about Vogue editor-in-chief Anna Wintour and the preparations for the September issue, their most important issue. We follow them from the very start and to the last changing details.
I find it really interesting and is definitely worth watching* :)

*The photographs are from the internet

Wonder

Rain, rain everywhere...

Sometimes on a rainy day I just lay in bed and think. Think about the purpose of everything..
Nowadays we don't care about each other anymore. We walk and see each other everyday on the street. but just turn around and keep going. What if someone would fall on the ground in the middle of the street. Would we stop and check if he/she is okay? Probably not. We would pretend nothing happened and continue our way. Why is it that so many times we just care about ourselves. I know, it's a hard world. But wouldn't it be different if we would stop and care.
Help each other.
Make changes...

Don't forget to pray, to keep it away, away from everyday, where you wonder.