Kdo še verjame?

"Ko si mlad, se ti zdi, da ves svet ti na dlani leži in brezskrbno verjameš v ljudi, ki so ob tebi.
Pride čas, ko spoznaš, da v resnici jih sploh ne poznaš, ko jim gledaš iskreno v oči, veš mar jim ni."

Vsakodnevno se srečujemo z ljudmi... Morda jih poznamo, morda ne... Nekaterim celo zaupamo. V današnjem svetu, pri tem tempu in velikokrat mimobežnih odnosih si lahko mislimo, da zaupamo ljudem, ki jih res poznamo. Ampak kdaj dejansko vemo, da je nekdo vreden zaupanja?

Izkoriščanje, laži in prelomljene obljube so vse pogostejše. To lahko pride iz zasebnega življenja, od tako imenovanih prijateljev, ali pa iz poslovnega sveta. Vendar se na to nikoli dokončno ne navadimo. Ko mislimo, da imamo z nekom normalen odnos in sklenemo dogovor, vseeno ne pričakujemo prelomljeni besed. Zakaj se nam to torej tolikokrat dogaja? Očitno je treba dandanes vse imeti na papirju, drugače ne drži. Obljube ne veljajo nič več, vsakega se vleče za nos. Če želimo kaj obdržati, smo lahko tiho in to prenašamo, če se zavzamemo zase in za svoje pravice, pa nam grozi "odstranitev". Torej je vse le začaran krog.
Bo kdaj obstajala možnost da se vse to neha? Da iz svojega življenja dokončno izbrišemo takšno zahrbtnost, vodenje za nos in laži, kljub temu pa imamo svoje prijatelje ter uspešno kariero. Verjetno ne, saj dobri odnosi dandanes pomenijo vse manj.

Očitno lahko zaupamo samo najbližjim, na vse ostale pa se požvižgamo. Vendar včasih žal tako ne gre. Vera v ljudi vse bolj ugaša in le redko se zgodi, da se plamenček zopet prižge, zaradi malenkosti, ki nam polepšajo dan in dajo upanje. Težko je verjeti, ko pa je tako veliko izkoriščanja. Težko je verjeti, ko je tako veliko vodenja za nos. Ko bi se vsaj posluževali iskrenosti in imeli ves čas čiste račune. Nekaterim to preprosto ne gre...

"Kdo še verjame, v tople besede, obljube in kdaj pa kdaj v dobre ljudi? Kdo še verjame, v takšne stvari?"

Long time, no see

So much going on. Study, study, study. These week I actually managed to read 2 books (in two days), which is progress, since I don't have time to do... anything.

A lot of work is with our student section, I am part of the team for one of our biggest project :). And I am participating in yet another play (musical Cinderella).

Also with our trainings and a performance coming up... It's good to find time at all ;)

However I managed to take time for walks with our Bernese mountain dog - Tami :). I started taking pictures of her and now, whenever I pull out my phone, she sits and waits because she thinks she will get a snack. Such a clever dog :P.

Lazy

For the past few days I have been totally demotivated and lazy. It's an exam period and we have too much work. And I? I  can hardly find will to start studying. I would just watch series all day or do anything but study. (Un)fortunately I can't. I hope that this "mood changing" time will end soon and I will be at least able to do everything I need to for college. Although I at least spend some time with my boyfriend. And since I can't train for another week I find the time to go for a walk. And listen to music.

Walk

Tea time with my boyfriend

I hope that you find love along the way. But most of all. I wish you'd stay.

New year

Spet je leto naokoli in začelo se je novo. Vse je minilo noro hitro. Lahko rečem, da je bilo leto kar uspešno. Vsaka nova stvar, ki uspe, vsak dosežen cilj, ki smo si ga zastavili, vsaka težava, ki jo rešimo. Vse se sestavi v neko celoto. Zapomniti pa si moramo seveda najprej dobre stvari.

Zadnjih nekaj let sem pisala novoletne zaobljue, ki pa so bile pozabljene skoraj tako hitro kot so bile napisane. Za letos sem se odločila da se bom potrudila spremeniti stvari ki me motijo. Napisala nisem ničesar. Če bo kaj ostalo v glavi in uspelo bo, če ne.... kdo ve. Predvsem pa bom poskusila delati stvari bolj spontano. Že nekaj časa želim iti na kakšno potovanje v tujino. Upam da bom letos to  izpeljala.

 Christmas dinner :)

V Ljubljani :)

Christmas tree =))

...

Just a little something I wrote a while ago...

Sanje.... vedno iste..
Teče... beži... nekdo je za njo, lovi jo.
Mora mu ubežati. Mora!. priteče na ulico, tema, koraki tik za njo... Bliže in bliže. In v trenutku, ko začuti zasledovalca za sabo se vse spremeni. Ne lovi je več, ker bi ji želel poškodovati, ampak ker jo želi ustaviti. Ustaviti in jo prepričati, naj ne stori največje napake, ki ji lahko spremeni življenje...
A ve da ne sme popustiti, mora nadaljevati. On jo dohiti in obrne k sebi. Še zadnjič ga pogleda... njegovi temni lasje, vedno nagajivo zavihani.. in te oči, temno rjave oči... pogled, ki jo roti. Nikoli ne bo pozabila tega pogleda.. a odločitev je na njej. ostane ali odide...
"Oprosti... Ne morem!" zašepeta. "prosim" ji odgovori. "daj nama še eno priložnost"
"žal mi je, ne morem..."
obrne se in odide. on samo žalostno strmi za njo. In upa..  Da jo bo še kdaj videl.. Imel možnost vse popraviti... In ji dati ljubezen, ki jo je želela.

"Jas! Jasmina!" Klici jo prebudijo iz sanj. Nino ji sporoča, da odhaja. Dostavil ji je še zadnje stvari, ki jih je potrebovala pri selitvi. "Hvala bratec!" mu zakliče. "Pazi nase." "Tudi ti sestrica. se vidiva".
Ko Nino odide začne premišljevati o sanjah. Že dva tedna, odkar se je preselila v novo stanovanje, ima nenavadne sanje. Tisti par... Vedno isti prizor - on jo želi ustaviti a mu vsakič znova spodleti. Ona, svetlolaska zelenih oči, ga vedno znova zavrne in odide.

December

V tem mesecu se je in se bo dogajalo noro veliko. Čeprav je december najbolj praznični mesec, pa to vseeno ne pomeni da ni tudi najbolj zaseden. Velik obveznosti na faksu, prižgejo se lučke, treba je iti na kuhančka... Poleg tega imamo jutri premiero predstave v kateri sodelujem, v soboto produkcijo s plesnim klubom in še in še...

December v fotkah: z mojim dragim sva naredila tortilje, šli smo v Ljubljano gledat lučke, ko smo imeli dovolj kuhančka sem "prešaltala" na koktajl ;).
V drugi vrsti slika z bratom na vaji. We'll see how the premiere goes :P. Nato obroč ki sem ga kupila za četrtkovo večerjo. Dresscode: red & ribboned:)
Spodaj pa nova zapestnica Shamballa. Zelo lepe barve, lesketajoča..... Love, love, love it :).  

It's christmas time...

... is it?

Kamorkoli pogledaš, trgovine, vse je že okrašeno. December se še ni začel, medtem ko prodajalne že od sredine meseca obešajo okraske, postavljajo smrekice in še in še.

Ne!

Božič, novo leto, cel praznični teden bi moral biti poseben. Je poseben, če ga tako dojemaš, si takega narediš. December je najlepši mesec v letu. Dobri možje, ki nas obdarujejo, kuhano vino.... Predvsem pa pričakovanje. Pričakovanje, veselje, ko čakamo nekaj lepega.

Prazniki postajajo vse preveč skomercializirani. Ja, radi bi privabili kupce, v njih vzbudili praznični duh in jim s tem morda prodali še kakšno nepotrebno stvar več. Vendar menim, da mora biti neka meja. Še vedno mora biti pričakovanje. Večina prodajaln pa to vse pokvari. Ko pridem v trgovino ne čutim prazničnega vzdušja, ampak se zgolj čudim  prenakičenim okraskom, ki nas več kot mesec prej opozarjajo na bližajoče se praznike. Ni več veselja, da se nekaj bliža ampak zgolj "otopelost", ni več občutkov.

Včasih se moramo ustaviti, počakati da pride določen čas leta, ki nam je všeč in ne prehitevati, ter siliti da bi se nekaj zgodilo.
Začutiti čarobnost pričakovanja, tako kot včasih. Ko pride december, gremo lahko v Ljubljano gledati lučke, na kuhano vino z ljubljeno osebo, po vseh stojnicah... Karkoli nam predstavlja praznike... Ko je čas...

In če si le pustimo doživimo magične trenutke...

                                                   *          *          *
When you come in the stores,everything is already green and red. Christmas trees are already there in almost every corner of every store. And it's not even December yet.
No!
Christmas, new year, that whole week should be special. It is special if you take it that way, if you feel it. It can be the most beautiful month of the year. There's Santa with presents... Expectations, joy.

But the stores only want to sell more and more product, earn more and more profit.
Why.? Nowadays where is expectation? There isn't any. When I come to the store and see all the ornaments and trees.... I don't feel expectation but just... numb. I look at it and feel nothing..
we have to stop and wait for that time of year. Not push and force it.
Feel the magic of expectation like it used to be. Go and see the christmas lights... When it's time.

And, if only we let ourselves, collect al those magic moments, that can happen.