...

Just a little something I wrote a while ago...

Sanje.... vedno iste..
Teče... beži... nekdo je za njo, lovi jo.
Mora mu ubežati. Mora!. priteče na ulico, tema, koraki tik za njo... Bliže in bliže. In v trenutku, ko začuti zasledovalca za sabo se vse spremeni. Ne lovi je več, ker bi ji želel poškodovati, ampak ker jo želi ustaviti. Ustaviti in jo prepričati, naj ne stori največje napake, ki ji lahko spremeni življenje...
A ve da ne sme popustiti, mora nadaljevati. On jo dohiti in obrne k sebi. Še zadnjič ga pogleda... njegovi temni lasje, vedno nagajivo zavihani.. in te oči, temno rjave oči... pogled, ki jo roti. Nikoli ne bo pozabila tega pogleda.. a odločitev je na njej. ostane ali odide...
"Oprosti... Ne morem!" zašepeta. "prosim" ji odgovori. "daj nama še eno priložnost"
"žal mi je, ne morem..."
obrne se in odide. on samo žalostno strmi za njo. In upa..  Da jo bo še kdaj videl.. Imel možnost vse popraviti... In ji dati ljubezen, ki jo je želela.

"Jas! Jasmina!" Klici jo prebudijo iz sanj. Nino ji sporoča, da odhaja. Dostavil ji je še zadnje stvari, ki jih je potrebovala pri selitvi. "Hvala bratec!" mu zakliče. "Pazi nase." "Tudi ti sestrica. se vidiva".
Ko Nino odide začne premišljevati o sanjah. Že dva tedna, odkar se je preselila v novo stanovanje, ima nenavadne sanje. Tisti par... Vedno isti prizor - on jo želi ustaviti a mu vsakič znova spodleti. Ona, svetlolaska zelenih oči, ga vedno znova zavrne in odide.