Noč čarovnic

Ob tem naslovu sem se ponovno spomnila na istoimensko zgodbico, ki sem jo začela pisati v prvem letniku srednje šole in sem jo dejansko objavljala na potral Smrklja. Ko zdaj pogledam za nazaj se mi zazdi smešna in nesmiselna, kljub temu pa se rada spominjam zagona, ki sem ga imela ob tem. Takrat sem nameč pisala in pisala, spodbudni komentarji so mi pomagali in tako sem sestavila kakšna 3 poglavja. Potem sem jo nehala pisati in kmalu pozabila nanjo. Vendar pa mi je še zdaj všeč, ne glede na preprostost zgodbice, da sem bila tako kreativna ter polna idej in zagonov. To nameč počasi izgine in zelo težko se spraviš nazaj. Včasih nisem imela težav z izmišljevanjem, pisala sem detektivske zapiske (ker sem bila detektivka), eseje in se v osnovni šoli na pobudo učiteljice celo prijavila na natečaj. Kakorkoli idej mi ni zmanjkalo.

Kaj pa se zgodi potem? Potem pa kar naenkrat nehaš. Ne veš ne kdaj, ne kako. Kar zgodi se. Hočeš si izmisliti zgodbico. Ne gre. Hočeš napisati res dober tekst za fakulteto ali karkoli pač potrebuješ. Ne gre. Kam izgine tista otroška igrivost in kreativnost in ali jo je mogoče spet poiskati?

Ko sem bila mlajša sem vedno rada verjela, da sem dobro pisala. To je bila namreč edina stvar, ki mi je bila všeč in mi je kolikor toliko šla od rok. Potem pa sem prišla v srednjo šolo in si nehala to zamišljati. Počasi sploh nehaš razmišljati o takšnih stvareh. Ali pa začneš dvomiti. Nehaš pisati. Razen tistega, kar moraš, to pa je čisto drugače. Ta kotiček pa mi pomaga spet malo priti nazaj in več razmišljati o stvareh ter to tudi preliti na papir (pa četudi virtualni :D).

Danes je noč čarovnic. Prava, ne tista v moji zgodbici. Nikoli sicer nisem tega praznovala, vendar je zadnja leta tako veliko žurov na to tematiko, da se težko uprem. Tako imamo danes poslovilno zabavo ter še zadnjo nogometno tekmo sezone - pestro bo. Se že veselim!

Kaj pa imate vi v načrtu? :)

Mamma Mia!

V petek smo se z družbo ob 19. uri zbrali pred dvorano Tivoli, v pričakovanju muzikala Mamma Mia. Po vsej medijski pozornosti, ki jo je predstava doživela, nisem dvomila v to, da bo zelo dobra. Ni pa bilo dvoma tudi o tem, da si jo bom ogledala. Obožujem namreč Abbine pesmi, tudi film znam skoraj na pamet in tako sem se veselila prijetnega večera. Malo pa je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da poznam nekaj nastopajočih.

Kot pričakovano je bila predstava odlična, čisto poseben čar pa je slišati pesmi v živo. Na začetku se moraš le privaditi temu, da so odpete v slovenščini. Zasedba je odlična, igralci se super ujamejo med seboj ... .  Predvsem pa mi je bilo všeč, da so nastopale prave plesalke. Že ob izbiri koreografinje nisem dvomila, da bo predstava tudi plesno dovršena, ampak kjub vsemu sem bila prijetno presenečena. Sama sem namreč vedno pozorna tudi na ta del predstave in zgodi se, da se na ples bolj kot ne pozabi, oziroma nastopajoči niso izurjeni plesalci in so zatorej tudi koreografije dokaj preproste. Tukaj pa je bil ples vključen kot skoraj enakovreden element in z navdušenjem sem spremljala super koreografije, ki so bile natrenirane in odplesane lahkotno.

Vsem, ki še niste videli predstave priporočam ogled! Definitivno se splača. ;)

Odnosi med piarovci in novinarji - konfliktni?

Prejšnjo sredo sem se na naši fakulteti udeležila okrogle mize z naslovom Journalism and Public Relations in conflict and cooperation. Po njej sem napisala reportažo, ki je bila objavljena na strani našega društva - ŠS PRSS.

Dogodek je bil izjemno zanimiv, saj so strokovnjaki tako s področja novinarstva kot odnosov z javnostmi imeli diskusijo o temi. Izpostavljenih je bilo veliko zanimivih in pomembnih dejstev in ugotovitev, predvsem pa je pomembna povezanost med novinarji in piarovci, ter dober odnos obeh. Pa tudi to, da govorijo resnico. In eni in drugi. Piarovec lahko najhitreje izgubi službo, če resnice ne govori. Novinarjem pa se je tudi že zgodilo, da so objavili dejstva, ki niso bila resnična in preverjena.

Kljub temu pa je na obeh področjih še veliko možnosti za razvoj in spremembe. Dobili pa smo tudi dober nasvet ameriške strokovnjakinje - mladi se nimamo česa bati!

Reportažo si lahko preberete tukaj.

Kam bus - Kam?

Torej, verjetno lahko že po naslovu uganete, kaj je tema te objave. Naj najprej poudarim, da objava ni mišljena kot žaljenje ali kaj podobnega, je samo moje razmišljanje o trenutni situaciji. Povod za to pa je nedavni pripetljaj na postaji v Ljubljani.

5 stvari, ki se jih veselim jeseni

Z novim mesecem in letnim časom pridejo tudi nova doživetja in radosti. Spodaj je 5 stvari, ki se jih veselim in imajo jeseni čisto poseben čar :)

September Overview

 Fotografija s spleta

Še en mesec je minil in že smo pri oktobru. Kako, kdaj? Včasih se mi zdi, da se res samo obrnemo in smo že v novem mesecu, letu ... Tokrat sem se odločila, da bom združila nekaj utrinkov iz septembra, da ne pozabim ;). Začelo pa se je tudi novo študijsko leto in to je ena zadnjih sprostitev pred začetkom bolj resnega dela.

Top Tunes #2

Nekaj pesmi, ki jih zelo rada poslušam. Mislim da nadaljnji komentarji niso potrebni, izbrala sem nekaj tistih pesmi, ki vplivajo name. Sama osebno vedno v glavi vidim plesne koreografije, ko poslušam glasbo. Kar vem, da mi bo pesem všeč, ko že pri prvem poslušanju v mislih plešem :D.