Prejšnjo sredo sem se udeležila delavnice izdelovanja nakita pri Katji Koselj. Namesto na faks sem tako raje zavila v center Ljubljane in poteza se je izkazala za eno najboljših v zadnjem času.
Za Katjo sem seveda že slišala in velikokrat občudovala njene kreacije, nikoli pa še nisem bila v njenem studiu. S Pio sva se tako skupaj odpravili k njej na lov za božičnimi darili.
Utrinek z lanskoletnega predbožičnega izleta na Dunaj. Okraski s stojnice na božičnem sejmu.
Vstopili smo v zadnji mesec letošnjega leta in hkrati najbolj prazničen mesec. V pričakovanju božiča in novega leta se bomo veselili, družili s prijatelji in odštevali dneve. Kljub temu da trgovine vsako leto začnejo z okraševanjem prej, mi letos to ni toliko nadležno, ampak mi je kar všeč. Vsaj zdaj, decembra, sem že v pričakovanju praznikov, vse lučke in okrasitve pa k temu samo še pripomorejo in me pripravijo k razmišljanju o tem, ali naj smrekico postavim že kaj prej (tradicionalno jo namreč postavljamo 24. decembra).
V petek, 13. novembra smo se s kolegicama udeležile razstave Aft'r NY slovenske oblikovalke Nine Šušnjara. V Situli smo si tako lahko ogledale njeno novo kolekcijo Kardia, ki je bila predstavljena tudi na newyorškem tednu mode za neodvisne oblikovalce, ki je potekal vzporedno z glavnim tednom mode.
Kratek prispevek sem napisala tudi za blog naše študentske sekcije, in sicer o vključevanju živali v oglaševanje. Glede na vse obveznosti, ki jih imam na faksu sem kar zadovoljna, vendar se bom naslednjič bolj razpisala, predvsem glede svojega mnenja ;). Sledi kratek odlomek:
Oglaševalski
kodeks sicer regulira veliko področij, ne osredotoči pa se neposredno
na živali. Opazimo le »splošna« določila, kot na primer, da ni dovoljeno
prikazovanje nasilja in vandalizma ter spodbujanje neodgovornega
vedenja. To posledično lahko apliciramo tudi na oglase, v katerih
nastopajo živali, torej da živali ne nastopajo v nasilnih situacijah, da
se ne spodbuja neodgovorno vedenje in ravnanje z njimi ...
Ob tem naslovu sem se ponovno spomnila na istoimensko zgodbico, ki sem jo začela pisati v prvem letniku srednje šole in sem jo dejansko objavljala na potral Smrklja. Ko zdaj pogledam za nazaj se mi zazdi smešna in nesmiselna, kljub temu pa se rada spominjam zagona, ki sem ga imela ob tem. Takrat sem nameč pisala in pisala, spodbudni komentarji so mi pomagali in tako sem sestavila kakšna 3 poglavja. Potem sem jo nehala pisati in kmalu pozabila nanjo. Vendar pa mi je še zdaj všeč, ne glede na preprostost zgodbice, da sem bila tako kreativna ter polna idej in zagonov. To nameč počasi izgine in zelo težko se spraviš nazaj. Včasih nisem imela težav z izmišljevanjem, pisala sem detektivske zapiske (ker sem bila detektivka), eseje in se v osnovni šoli na pobudo učiteljice celo prijavila na natečaj. Kakorkoli idej mi ni zmanjkalo.
Kaj pa se zgodi potem? Potem pa kar naenkrat nehaš. Ne veš ne kdaj, ne kako. Kar zgodi se. Hočeš si izmisliti zgodbico. Ne gre. Hočeš napisati res dober tekst za fakulteto ali karkoli pač potrebuješ. Ne gre. Kam izgine tista otroška igrivost in kreativnost in ali jo je mogoče spet poiskati?
Ko sem bila mlajša sem vedno rada verjela, da sem dobro pisala. To je bila namreč edina stvar, ki mi je bila všeč in mi je kolikor toliko šla od rok. Potem pa sem prišla v srednjo šolo in si nehala to zamišljati. Počasi sploh nehaš razmišljati o takšnih stvareh. Ali pa začneš dvomiti. Nehaš pisati. Razen tistega, kar moraš, to pa je čisto drugače. Ta kotiček pa mi pomaga spet malo priti nazaj in več razmišljati o stvareh ter to tudi preliti na papir (pa četudi virtualni :D).
Danes je noč čarovnic. Prava, ne tista v moji zgodbici. Nikoli sicer nisem tega praznovala, vendar je zadnja leta tako veliko žurov na to tematiko, da se težko uprem. Tako imamo danes poslovilno zabavo ter še zadnjo nogometno tekmo sezone - pestro bo. Se že veselim!
V petek smo se z družbo ob 19. uri zbrali pred dvorano Tivoli, v pričakovanju muzikala Mamma Mia. Po vsej medijski pozornosti, ki jo je predstava doživela, nisem dvomila v to, da bo zelo dobra. Ni pa bilo dvoma tudi o tem, da si jo bom ogledala. Obožujem namreč Abbine pesmi, tudi film znam skoraj na pamet in tako sem se veselila prijetnega večera. Malo pa je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da poznam nekaj nastopajočih.
Kot pričakovano je bila predstava odlična, čisto poseben čar pa je slišati pesmi v živo. Na začetku se moraš le privaditi temu, da so odpete v slovenščini. Zasedba je odlična, igralci se super ujamejo med seboj ... . Predvsem pa mi je bilo všeč, da so nastopale prave plesalke. Že ob izbiri koreografinje nisem dvomila, da bo predstava tudi plesno dovršena, ampak kjub vsemu sem bila prijetno presenečena. Sama sem namreč vedno pozorna tudi na ta del predstave in zgodi se, da se na ples bolj kot ne pozabi, oziroma nastopajoči niso izurjeni plesalci in so zatorej tudi koreografije dokaj preproste. Tukaj pa je bil ples vključen kot skoraj enakovreden element in z navdušenjem sem spremljala super koreografije, ki so bile natrenirane in odplesane lahkotno.
Vsem, ki še niste videli predstave priporočam ogled! Definitivno se splača. ;)
Prejšnjo sredo sem se na naši fakulteti udeležila okrogle mize z naslovom Journalism and Public Relations in conflict and cooperation. Po njej sem napisala reportažo, ki je bila objavljena na strani našega društva - ŠS PRSS.
Dogodek je bil izjemno zanimiv, saj so strokovnjaki tako s področja novinarstva kot odnosov z javnostmi imeli diskusijo o temi. Izpostavljenih je bilo veliko zanimivih in pomembnih dejstev in ugotovitev, predvsem pa je pomembna povezanost med novinarji in piarovci, ter dober odnos obeh. Pa tudi to, da govorijo resnico. In eni in drugi. Piarovec lahko najhitreje izgubi službo, če resnice ne govori. Novinarjem pa se je tudi že zgodilo, da so objavili dejstva, ki niso bila resnična in preverjena.
Kljub temu pa je na obeh področjih še veliko možnosti za razvoj in spremembe. Dobili pa smo tudi dober nasvet ameriške strokovnjakinje - mladi se nimamo česa bati!
Torej, verjetno lahko že po naslovu uganete, kaj je tema te objave. Naj najprej poudarim, da objava ni mišljena kot žaljenje ali kaj podobnega, je samo moje razmišljanje o trenutni situaciji. Povod za to pa je nedavni pripetljaj na postaji v Ljubljani.
Še en mesec je minil in že smo pri oktobru. Kako, kdaj? Včasih se mi zdi, da se res samo obrnemo in smo že v novem mesecu, letu ... Tokrat sem se odločila, da bom združila nekaj utrinkov iz septembra, da ne pozabim ;). Začelo pa se je tudi novo študijsko leto in to je ena zadnjih sprostitev pred začetkom bolj resnega dela.
Nekaj pesmi, ki jih zelo rada poslušam. Mislim da nadaljnji komentarji niso potrebni, izbrala sem nekaj tistih pesmi, ki vplivajo name. Sama osebno vedno v glavi vidim plesne koreografije, ko poslušam glasbo. Kar vem, da mi bo pesem všeč, ko že pri prvem poslušanju v mislih plešem :D.
Med zadnjim obiskom knjižnice, sem se odločila, da ne bom gledala le tipičnih ljubezenskih romanov, ki si jih navadno izposodim. Tako sem se odpravila med ostale police z bolj "resno tematiko", oz. ne samo duhovitimi, ljubezenskimi zgodbami in z dokaj prazno vsebino. Tako sem naletela na knjigo Deček v črtasti pižami, katere avtor je John Boyne.
Zgodba govori o devetletnem Brunu, ki se s starši iz Berlina preseli. V novem domu mu ni všeč. Že ime je čudno: A-švic. Iz svojega okna tudi vidi visoko žičnato ograjo, na drugi strani pa ogromno ljudi v črtastih pižamah. Nekega dne med raziskovanjem naleti na fantka Šmuela, ki živi na drugi strani ograje. Spoprijateljita se in se začneta vsako popoldne srečevati. Nekoč pa se Bruno s prijateljem odpravi na drugo stran ograje...
Ko sem si knjigo sposodila, na hrbtni strani ni bilo opisa zgodbe, tako da sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem. V zgodbo sem padla nemudoma in knjigo zelo hitro tudi prebrala. Kljub temu pa me je, ko sem prišla do "A-švica" (kot taborišče imenuje Bruno) malce stisnilo in nisem vedela ali bi brala naprej ali ne. Vendar sem nadaljevala in ni mi žal.
Knjiga je must read (če je še niste prebrali)! Celotno zgodbo spremljamo skozi oči otroka.
Neke vzore že ima vcepljene od staršev, vendar nam pokaže kaj pomenijo meje in kaj nam prinese prijateljstvo. Šmuela, svojega judovskega prijatelja ne sodi. No, mogoče malo. Vidi da je lačen in umazan. Ampak nima predsodkov, ki bi ga odvrnili od tega, da spozna osebnost fanta na drugi strani ograje. Začuti tudi, da vojaki ki vseskozi hodijo po njihovi hiši, niso tako dobri in prijazni. Ko se s Šmuelom znajde na njegovi strani ograje in jih vojaki odpeljejo na "pohod", se ne zaveda v kaj se podaja. Tudi ko se znajde v plinski celici ne...
Med branjem knjige sem se zamislila... Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z Brunom. Preprosto izginil je. Šele kasneje njegov oče opazi, da je ograja na delu, kjer so našli Brunova oblačila, ravno dovolj majava, da se pod njo splazi majhen deček. Takrat se (delno) zave posledic svojih dejanj. Pa še to le zaradi sina.
Meje nikoli niso dobre. Spet je odvisno o čem govorimo ampak velika ograja, ki nekomu omejuje gibanje, je preprosto nesprejemljiva. Tudi v naših glavah bi morali odstraniti prepreke, odpreti um in spoznati ljudi po osebnosti. Tako bi videli, da nihče ni napačen zato ker je druge vere, rase, prepričanj... Še bolj pomembno pa je prijateljstvo. Bruno gre na drugo stran, da bi Šmuelu pomagal najti očeta. Že otrok nam pokaže, kakšno moč ima lahko prijateljstvo in zakaj bi ga morali negovati.
Rek "ne sodi knjige po njenih platnicah" se naenkrat zazdi zdelo resničen...
I decided to start a weekly thing - Top Tunes. Every week 3-5 songs that I constantly have on repeat. They don't have to be new or popular, they just suit me.. :)
1. OMI - Cheerleader
Since haven't listened radio for quite some time I didn't actually know this song (I know, shame on me). However I liked it very much. It's catchy and is on repeat before you realise it ;).
2. Ivan Zak - Pretjerujem
Same thing, it was instantly on repeat. It just gets me in a good mood. It's my phone ringing tune, but that's actually not the best idea since I always want to listen the song instead of pick up :P.
3. AWOLNATION - Sail
It took me quite some time to figure this one out, since it was in some old commercial. But when I did I downloaded it and it's still on my playlist ;).
4. Lana Jurčević - Ludo Ljeto
This summery tune is perfect for relaxation, or to get me in a bit of a party mood ;).
5. Minions - Banana Song
POTATOOO hahaha. I just love it. It wakes me up in the morning and it's perfect for that. You can't be mad at them if you need to get up :).
Ker se veliko učim, sem si danes naredila hitro pripravljeno in lahko kosilo. Podoben recept sem že objavila, vendar je tole hitrejša verzija samo z zelenjavo :)
Kaj sem delala? Zelenjavo v voku :)
Sestavine:
zelenjava (jaz sem uporabila tisto, kar imamo na vrtu - papriko, bučke in korenje...)
zelenjavna jušna osnova
sojina omaka
paradižnikov koncentrat
začimbe (sol, bazilika, šetraj,...)
Tokrat sem namesto olja uporabila kar maslo - segrela sem ga v voku, ko se je čisto raztopilo sem dodala korenje in nato še ostalo zelenjavo. Ko je bila zelenjava pripravljena sem dodala še jušno osnovo in par kapljic sojine omake, ter začimbe.
Zelenjava je poljubna, naslednjič bom dodala brokoli, por in še kaj. Priporočam, ker je hitro pripravljeno in zelo okusno :).
Sooo....
A lot has been going on so I'll divide it and made a short update on what has been done, how, when.... ;)
1. Exams.
So, as I probably already mentioned, I have 2 really hard exams. I passed one! In July. I was so nervous I could barely function and I started shaking when I got the resuts. But I did it. The othe one is coming up! I am already studying but the progress is slow. It's on 11th of September. I have some time but this one worries me the most... I have to pass, because if I don't I can't proceed in last year of college. But I will do it, I just have to kick my laziness away and start working :).
2. Seaside
I went on holidays with my family, since T and I can't go together (he is a professional football player. That makes him available in the middle of June, when I have an exam period). However he managed to get 2 days of and go with me. We went in Mareda, Croatia and I was going back and forth between home and seaside for those two weeks. Reason? Our play.
3. Kralj gora in ljudomrznik.
Our show. In summer theater Studenec, there is a major play every year. A theater that accepts around 1000 viewers is full mostly every weekend. There are 16 performances in 4 weekends through July and August. 13 done, 3 more to go - last weekend in August. Previous years I participated but mostly as a dancer, nothing special. This year I have a role and I'm quite proud of it. I'm one of 3 ex-wives. Dead. So we are ghosts. Scared? ;)
Three scary ex-wives ;)
4. My birthday
I had a birthday in July - I am a Leo. And I got the best birthday gift ever - a puppy. Pug called Poncho was waiting for me with a big blue bow. It was the best surprise my family made for me! He's just so cute and I'd post pictures of him all the time.
Poncho the Pug
5. Shopping
I am a bit addicted. Every time I got some money I go to the stores. But fall is coming right? So I've done some shopping and I love it. I got gift vouchers for New Yorker and butique Baba Kul - I also work there and love the clothes, so Boti nailed it with the gift ;). Anyways today I went in Baba Kul and got 2 shirts. I love them and the weather is just perfect to wear them :). I got 2 quick pictures, more will follow in separate post.
Shirts I got today in Baba Kul :)
6. New phone
Last but not least my new phone. Samsung Galaxy S6 in color Blue Topaz. What can I say, I'm in love. :)
With Poncho in Kamfest
Poncho's first football tournament, this weekend
Finally found a decent planner. I always have problems finding them, since I want a specific placing. I like this one! :)
I finnished all my exams!! Well, all I had untill now. I have officially completed 3rd year of college. I had 5 exams in this period in I passed all of them. The only problem is that I have 2 more from last year. One is on Friday and one in September. If I don't pass them I can't proceed to 4th year, and I have to pay for both of them (180 euros for one, talk about student price...). But anyways, I have to pass them and I will.
There is, however, one small problem. My motivation. I know I have to pass, I want to study, I do study... for a few minutes. Then I wander off with my thoughts or I start checking my phone or something like that... Then I get back but it just doesn't work really well. So I will have to "push my limits" on this one, since I have it on Friday. And I have to pass!!
And then... holidays. Just can't wait ;). T is staying in his current club in Austria and he can take a day or two off, so this weekend we're going to the seaside even if just for a day or two.
On Monday I work, so I'm good untill Thursday and then I'm practically free. We're premiering with our show on 18th of July, so the weekends are off the limit, but it will be fun. This year I have an actual role - before I was mostly a dancer; and I'm one of 3 ghosts. It's a challenge since most of the actors are professionals or at least really experienced but nevertheless I figured out my role and I will manage it. I had a huge "stage fright" at the beginning, because they were all looking at me (stupid since I have no problems when I dance...) but once I figured out how to get my part done, the problems ended.
Anyways, I'm sooo looking forward to holidays. I'm going to the seaside with my family (partialy, because of the shows, but still) and I just wanna lay on the beach, read books and swim, swim, swim :). I'm planning on robbing the library as soon as I finnish my last exam and even buy some books. And then just read all days long :).
I'm open to suggestions about books. And I'll try to post something soon.
Procrastination. I think almost everyone knows it. More or less. But to be a real professional it takes time :P. I don't want to brag but I think I became quite good at it.
There's no worse feeling than waking up knowing you have loads of work to do. And when you don't know where to start - you take some time for yourself instead. I know I could get things done properly if I would divide them, and get them started. But instead I procrastinate and leave everything to last possible minute. Why? Even I don't have a clue.
But. How to do it?
1.Think about all the work you need to get done. Just think about it and let the panic overrun you. :D
There's nothing better but to go through everything, BUT - not actually start it.
2.Take some time for yourself, since you won't be able to later...
That means just one thing and then you get your work started. Whether it's an episode of your favorite show or a chapter of a good book (for me it ends as a whole book, most of the time).
3. Start watching a new show.
One so interesting, you won't be able to stop untill you finnish the season - if possible. If you can't find anything wort watching, you might just re-watch old ones. Not that I would do this (Could this BE more of a lie) :D. I can't help it - I am obsessed.
4. Start reading a book.
Even if you don't normally read. Ever. That's not the case with me but the library has quite a sense of humor. Every time I really need to get something done, I find at least 3 books I'd borrow. When I go there intentionally I spend some time and nerves borrowing one book :(
5. Just be on the computer - social media.
That's the easiest one. Just start scrolling down your feed. Even old posts that you've already seen are more interesting then loads of work..
6. Clean your room.
Why not? You really CAN'T work like this! The only problem with me - I get super motivated, start cleaning it and stop after approximately 15 minutes. It's just too much work to get everything in order as I imagined it.
*All pictures are from the internet
And last but not least - read this post with a bit of sarcasm :D
Toreeej. Spet ena v slovenščini. Ne da se mi v angleščini :D
Kot vedno sem tudi ta teden polno zaposlena. Danes sem imela za oddat in predstavit seminarsko (delali sva jo včeraj s sošolko), do jutri je finiš oddaja ene naloge v petek pa še članek za moje novinarstvo :D. Predmet (uvod v novinarstvo 2) mi je res všeč, ampak moram biti pridna in svoje bisernate prispevke (sarcasm, people) oddajati redno. In ker sem temo za članek dobila vsaj 1 teden kasneje kot ostali (res nisem imela idej!!!), imam tudi rok krajši. Oddaja je torej, če razberete iz nakladanja, v petek. Članek mor biti zelo dolg, rabim še sogovornike... Don't even ask....
V nedeljo smo bili na vztrajnostni dirki z mopedi (don't kill me če izraz ni čisto pravilno uporabljen). Pač max 50 cc., se pravi mopedi, tomosi, frčiji, avtomatiki... Name it as you wish. In bilo je kar zanimivo. Seveda sta našo družino predstavljali dve ekipi, ki sta se odlično izkazali. Kljub temu pa je mene bolj pritegnil mopsek Beni :D. Ves čas sem bila z njim in lastnico, ki je prava faca in enciklopedija za vzgajanje. Vem torej že veliiiko, mopsa/frenčija pa še nimam. Vse ob svojem času :P
Beni, cutie pie <3 :)
one more
Ena ekipa - Luka in Matej s prijateljem Gašperjem
Hotela sem napisati poseben post tudi o Evroviziji*, ki jo religiozno spremljam vsako leto že od osnovne šole, ampak sem se med rezultati finala odločila, da je o tem škoda izgubljati besed. Zato čisto na kratko.
1. Pri prvem izboru mi večina, ki je napredovala ni bila všeč.
2. Naši so (meni osebno) bili boljši kot Srbija. (1 country at a time)
3. Izrael in Makedonija - replay all day
4. Rusija .... Seriously?!
5. Švedska je bila dobra, še bolj lepa ;), ampak lahko bi zmagali Italijani (ob tem naj poudarim da "makaronarji" niso med mojimi najljubšimi narodi, ampak ta pesem je bila res 1A!)
6. Ne vem kaj bi še, celotno glasovanje je bilo zgrešeno...
*Komentarji in mnenja so seveda dobrodošli, spodbujam kritično razpravo ;)
Se še spomnite objave o butiku Baba Kul? :). Ful fajni butik v Domžalah z noro dobrimi oblačili in zelo prijazno lastnico. No, ta lastnica se je spomnila name in tako ji bom občasno pomagala. Tako v butiku kot pri promociji #happy :D
V petek grem v gledališče. Prostovoljno :D. Na okrogli mizi, ki jo je naše društvo (z najtežje izgovorljivo kratico - ŠS PRSS, malo za šalo, malo zares) organiziralo skupaj z Dramo, sem jih dobila v "nagradni igri". In ker ima moj dragi trening, se bom kulturno izobraževala z mami :). Škodilo nama ne bo, še posebej če bo po koncu sledil še kakšen koktejl. Dež na obzorju ;)
Moje nove lepe all starke so lepe modre barve. Ker niso imeli peppermint odtenka so se potrudili in pred mojim prihodom dobili novo robo. Tako da so moje nove nove all starke zelo lepe :D.
Haha, neumni trije stavki, vem. Enostavno se mi ne da filtrirat. Kar mi pade na misel, napišem. Konec koncev zakaj pa je blog če ne za to :D. V glavnem, slikice all stark pridejo, ko bom malo manj lena in se mi bo dejansko dalo vstati iz postelje (don't judge me).
Verjetno sem že omenjala, da sem kot prostovoljka sodelovala na dogodku Speak up, ki ga je organiziral Zavod Ypsilon. Po tem sem se, kot piarovka (še vedno prostovoljno) pridružila projektu Mentorstvo. Vizija projekta je, da bi vsak mlad imel svojega mentorja. Vse skupaj pa je včeraj zaokrožila akcija Slovenija - mentorska država. Na 44 lokacijah po Sloveniji so namreč potekale delavnice o mentorskem povezovanju. Tako so si mladi lahko kar tam našli mentorja.
Bilo je naporno, moram priznati. Na faksu se mi je nakopičilo toliko dela, da sem približno en teden pred akcijo morala zelo popustit in se osredotočiti na seminarske naloge in predstavitve ki so se kar vrstile (in se še...). Na našem faksu imamo namreč vse roke oddaj konec maja, se razume. Da imamo lahko direktno za tem izpite. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi seminarske delali med letom in imeli nato kakšen teden časa da se dejansko pripravimo na izpite. Veliko bolj zabavno je, če je vse na kupu. Could this BE any better (sorry, Chandler moment :D)
V glavnem, namen te objave ni promoviranje akcije, ampak sem vseeno hotela napisati nekaj o njej. Navsezadnje je dobra priložnost za vse. Mladi imamo možnost, da si najdemo nekoga iz področja ki nas zanima. Mentor nam laho pomaga pri pridobivanju izkušenj, daje nam nasvete... Ko se spoprimemo s kakšno situacijo lahko dobimo nasvet od nekoga, ki je to mogoče že dal čez. In to je v današnjem času, ko vsi želijo izkušnje in ne vem kaj še vse, že pri študentskem delu, neprecenljivo.
Sama si mentorja še nisem izbrala, čakam na osebo, ki me bo tako navdušila, da jo bom v trenutku kontaktirala in povabila k sodelovanju. Predvsem pa, ki bo opravljala delo ki me zanima (mostly PR) in v podjetju, ki mi je všeč. Med mentorji pa se najdejo res kul osebe! (No, vsi mentorji so kul že zato ker sodelujejo (; ). Ampak imeti mentorja kot je Tanja Fajon ali Darja Zgonc (in še mnogo drugih) je enkratno.
Upam, da se situacija tudi na faksu malce umiri, ker sta bila zadnja 2 tedna nora. Ampak, vem, če ne bi imela nič bi bilo pa dolgčas. Včeraj sem se na žalost lahko udeležila samo tiskovne konference ZRSZ (pa še to sem morala predčasno zapustiti zaradi predstavitev na faksu), ampak sem bila ob spremljanju širjenja akcije vseeno vesela, da sem zraven svoj majhen delež prispevala tudi jaz ;).
Sledijo
slikice z okvirjem, s pomočjo katerega smo širili akcijo. In moram reči
da zelena barva tega okvirja vsako fotko naredi noro hudo ;).
Danes sem po dolgem času šla na stran Kariernega centra UL in Študentskega servisa, da bi si pogledala razpisane oglase za delo. Na strani Študentskega servisa sem tako 5 min scrolala po razpisanih prostih mestih, seveda z določenimi kriteriji kot so osrednjeslovenska regija itd.
Najprej sem gledala samo opise oglasov, iskala sem kaj, kar res pride v poštev glede na smer mojega študija. Potem pa sem pri vse preveč oglasih opazila v oči bodeče dejstvo - delovnik: dopoldan. Zanima me, kakšne študente iščejo. So to študenti, ki pridno hodijo na faks, poleg tega pa želijo še nekaj malega zaslužiti, da pridejo čez mesec? So to pridni študenti, ki bi si ob študiju radi nabrali še izkušnje? Ne. V veliki večini so študenti, ki ne hodijo na faks, ampak "pavzirajo", ponavljajo...
Last saturdays trip to the library was quite fun. I didn't read in a long time, so I decided it was time to borrow some books.
I got four and finished them all. The first two I read in about 3 days, but then I got caught up in some work, so I had to take a little break. But no worries, I couldn't go without reading for long, so on wednesday I started reading the third one.
I didn't regret borrowing any of them, but I decided to put them on reading list and not on MustRead.They were really good but it'll be faster to do it in just one post.
1. Never google heartbreak by Emma Garcia
Funny, relaxing story about Vivienne. After breakup with Rob, her fiance, she keeps thinking she will get back together with him. So it comes as quite a shock when he finds out that he's engaged after couple of months they aren't dating. She is spending a lot of time with her best friend Max, and going on and on about Rob. When she figures Max is actually really cute and funny, Rob is begging her to get back together.
Story has some amusing characters and complications. If you're looking for some light reading, that's the book to go with ;).
So... My absence is reasonable. I went to Dublin!!! Among other stuff of course. We went on Wednesday (15.4.) and came back on Sunday (19.4.). And than I had crazy couple of days.
When I got back I had loads of work for college. And... You know me... Always getting in the middle of something. I need to have at least one project. So I joined another one. We were doing a conference at Zavod Ypsilon. And when that ended I joined mentorship program, also at Zavod Ypsilon. I am still volunteering but I am "head of public relations". I mean... Just doing PR. It has taken me quite some time but I am getting experiences so it's worth it.
Plus I had to do an essay till' Thursday (for college. Yes, I go there too :P). I started writing it on Wednesday night. Finnished it in a few hours. (Had it done by 23.30 to be exact) But I was soo tired that I don't really know what I submited :D.
Anyways, not to bore you with details of how I'm busy. Dublin. Yes!
Ok ne bo v english ker... ne bi;). Ful fajni film, res priporočam. Mene je k gledanju spodbudil nasvet prijateljice, ki mi je opisovala film - en fant lahko govori z mrtvimi, pa svojega brata vid itd... Ok, videvanje mrtvih, nekaj novega. Partis je svoje delo opravil kar dobro in hitro in tako sem si še isti večer ogledala film.
In je res fajni!
Charlieju v prometni nesreči umre brat in od takrat se čisto zapusti - dela na pokopališču in se vsak dan dobiva s svojim bratom (ja, lahko ga vidi in se z njim pogovarja). Situacija se obrne, ko spozna punco, ki se ukvarja z jadranjem. Tudi Charlie se je pred nesrečo ukvarjal z jadranjem, zato njen svet v njem spodbudi malce zanimanja. Začneta se zbliževati, nato pa mora Charlie ugotoviti ali je to sploh resnično ali tudi njo vidi samo on... ;)
Ne bom dolgovezila, film je ful fajni, prav tako igralci... Zac Efron :D
V sebi sem čutila vse večji nemir. Četudi sem imela zelo močno razvit šesti čut, nisem tako močnega občutka zaznala še nikoli v življenju. Vedela sem, da se bo nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega. Ampak nisem mogla ugotoviti kaj.
To ni bilo nenavadno, ker sem se z močnimi občutji o stvareh spopadala že zelo dolgo, pravzaprav svoje celo življenje. Zaradi tega sem lahko tudi opravljala svoje delo - napovedovala ssem prihodnost. Oziroma, če se bolje izrazim, svetovala ljudem o zadevah, glede katerih so se obrnili k meni. Vsakokrat, ko mi je nekdo orisal določeno situacijo in me prosil za nasvet, sem namreč dobila občutek o tem. Ali je to dobro, je slabo... Ali bo vplivalo na več življenj in ne samo na enega...
Ta nemir pa me je plašil. Vedela sem namreč, da ne pomeni nič dobrega. Vendar za nobeno ceno nisem mogla razbrati - zakaj? Sklepala sem, da bom v središču situacije tokrat tudi jaz - drugače občutek ne bi bil tako močan.
Pogledala sem v karte, vendar mi tudi one niso ponudile odgovora. Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam kaj se bo zgodilo.
In se je... Zgodilo... Že naslednji dan. Najprej temu nisem pripisovala posebnega pomena dokler...
Hodila sem po cesti proti svojemu domu, ko se je vame zaletel moški. Ko me je pogledal, da bi se mi opravičil, je za trenutek obstal. Ko sem ga pogledala tudi jaz, sem spet začutila nemir, tokrat še večji. Hkrati pa še nek drug občutek, ki mi je govoril, da je on odgovor na vse. Nekaj sekund sva se nepremično gledala, potem pa se je nasmehnil. "Se opravičujem, moral bi biti bolj pozoren."
"Nič hudega," sem mu odvrnila in se malce negotovo nasmehnila nazaj. Bil je kar nekaj let starejši od mene, vendar so njegove oči, zelene in iskreče, izražale mladostno navihanost. Pomežiknil mi je in me povabil na kavo. Zavrnila sem ga, vendar sem vedela, da se bosta najini poti še križali.
"Bodite pozorni na znake, kmalu vam bodo pokazali pot. Takrat se bova spet srečala" sem mu rekla, preden sem odšla naprej. On pa se je malce začudeno ozrl za mano, skomignil z rameni in odšel.
Ko sva odhajala stran drug od drugega, sem vedela kaj to pomeni - On je ključ do uganke, ki se bo pojavila. Kakšne? Kdo bi vedel... Vedela pa sem, da s sabo nosi veliko skrivnost in da se bova nekoč, nekje spet srečala. Najini usodi se bosta prepletli bolj, kot bi si želela.
Čutila sem, da ima vse to nekaj opraviti s preteklostjo, z neko skrivnostjo, ki je takrat ostala skrita... Z zgodbo, ki se ni zaključila, kot bi se morala. Kaj točno pa bi to lahko bilo? No, to bo pokazal le čas...
To be continued... I hope ;)
Nekaj, kar sem napisala kar tako, in "spur of the moment".
Komentarji in mnenja zaželjeni ;).
The Giver ali Varuh spominov, kot je slovenski prevod, je bolj znanstveno-fantasičen film, vendar meni osebno zelo všečen.
Najprej sem sicer mislila, da bo triologija oz. večdelni film, kot so Divergent itd, ampak sem na koncu videla (vsaj sklepam po koncu) da temu ni tako.
Minuli vikend je se je verjetno tretjina Slovenije nahajala v Planici, druga tretjina pa za televizijskimi ekrani (ostane še tretjina, ki je šport ne zanima). Bil je namreč pomemben dan za slovenski šport. Ali naj rečem, pomemben vikend. Navijali smo, se veselili in nekateri bili na koncu razočarani. Tako je življenje, tak je šport.
Kar ne zastopim pa je - za tako majhno državo imamo izjemno število izjemnih športnikov. Uspešnih, profesionalnih športnikov, ki celo leto trenirajo zato, da se med sezono izkažejo. Ti nam prinašajo uspehe in glas o naši mali državi širijo po svetu. In kaj naredimo mi? Pljuvamo čez njih, zganjamo foušijo. Nikoli, ampak res nikoli nismo zadovoljni.
This one is a bit more colorful. These are this months pictures from my instagram account. I admit, I used to post more, but still, I try to keep it running :P
These are homemade biscuits from Croatia. My father was visiting some relatives and Strina sent us this - freshly baked from Varaždin :)
That's me and my friend Katarina, when we went on a basketball game. Helios Suns won - naturally:D. That was also the game that I write about in my paper, so I had to get statements from at least two persons. It went better than I'd imagined ;).
After some successful shopping and library visit. I went crazy that saturday. I went to the library and took with me 5 books. (one was for my mom). Needless to say I'm already finishing the third one :P.
When me and my boyfriend went on Limbarska Gora. Every woman got a carnation on the top. I was on that hill for the first time in a really long time. But it was really fun. From starting four hangovered friends, we got to the group of 10-15 people going up there together. It was really fun. I even went on a training afterwards and nearly died at the end of the day :P.
P.S. hangovered because we went to Bar the night before - more about that in another post.
When I got home from classes on tuesday I had a lot of work to do - I had to translate an article for one of our classes. And so I went and bought some snack - strawberries are the best :)
Tori begging me for food. Again. She sits still next to you. Doesn't make a sound and is really good (doesn't jump on the table or anything), but... She looks at you with those eyes. Exactly that look. How can anyone say no to this? :P
So that's it for now. It's spring now so enjoy all the sun (I hope) we will get :)
Torej kot sem mogoče že omenila (ali pa tudi ne), ta mesec poteka študentski kreativni natečaj freeŠn. Vse skupaj traja en mesec, sestavljeno pa je iz natečaja - izdani so briefi, lahko prijaviš svoje delo in se poteguješ za prakso v podjetju. Mene zelo zanima tekstopisje (pod okriljem Pristopa, nagrada je enomesečna praksa tam - hočeeeeem) in pa medijska strategija. Nisem se še prijavila, čakam da kakšna primerna ideja pade v mojo glavo :P.
So. I guess you know Superbowl? Or maybe not. I know it for one and only reason - advertising. Every year we see the worst and best of ads. Now I don't want to bore you with details but i notice ads. Clearly since I study marketing communications.
Anyway I want to share two commercials with you. They are THE BEST. I agree with our professor - an IDEA that is really, really good is the one you can upgrade.
Budweiser is clearly a great example (I will give you only two links, they have more).
So... Long time no see. Again. I know, I know. Being busy is not an excuse. But I really was :).
Doing projects, enjoying sunny days and going to classes since it's new semester. But it's fun. I'm busy and I like it :P.
Še ena od pisateljice, o kateri sem že pisala - Lindsey Kelk.
Vse njene knjige so povezane, govorijo o isti protagonistki, Angeli Clark in se nadaljujejo.
Kot že sam naslov pove, se dogajanje iz New Yorka preseli v mesto zaljubljencev - Pariz. Angela se zopet znajde v težavah, štrene pa ji tokrat meša tudi Alexova bivša punca. Angela naj bi združila prijetno s koristnim in pisala tudi članke za službo. Njena pariška vodnica pa se izkaže za vse prej kot ustrežljivo, ko Angela ugotovi, da ji meša štrene. Zgodi se tudi spontan izlet in pa njen lastni nastop na koncertu (vendar ne tako kot bi si predstavljali).
Konec prvega tedna poletnega semestra. Pestro, zanimivo in predvsem naporno.
Medtem ko vsi profesorji predstavljajo način dela na predavanjih in seminarjih, nam prestavljajo tudi pomembne datume. Glej ga, zlomka. Vsi bi vse naenkrat. Ker velikokrat mislijo, da imamo samo njihov predmet, nam seveda radodarno naložijo obveznosti kot so seminarske naloge, sprotno oddajanje izdelkov in ne pozabimo na predstavitve. To je, seveda, poleg izpita. #joy
V soboto, so se na Planinskem domu Ušte nad Moravčami odvile prve planinske igre. Ko sva zadnjič z mojim "čilerala" na kavici v baru Pisarna (Moravče), naju lastnica vpraša, če bi naredili ekipo in šli. Kaj je to? Nekaj paintball, zorbing itd... Ok, gremo. Ekipa petih se nas je torej v soboto dopoldne zbrala na kar veliko metrih nadmorske ;). In bilo je zelo zabavno!
Tekmovali smo v skupinah po (načeloma) 5, pomerili pa smo se v štirih igrah - paintball, streljanje z zračno puško, zorbing in "pretakanje vode".
Paintball je bil v stilu kavbojskih dvobojev - s hrbtom obrnjena drug proti drugemu nasprotnika hodita, dokler ne dobita iztočnice. Nato stečeta do puške in tisti, ki prvi zadane drugega, zmaga.
Pri zorbingu smo se "oblekli" v napihljive žoge (od glave do pasu) in se nato zaletavali. Zelo zabavno! Še posebej, ko se nikakor ne moreš pobrati s tal :D.
Pri zračni puški smo streljali v tarčo, ful mi je šlo dobro. #proud :P
Pri pretakanju vode pa smo si po cevkah podajali frnikulo.
Na koncu smo se celo potegovali za prvo mesto! Po zagretem preizkušanju žganih likerjev predstavnika vsake ekipe in zadnji nalogi - eksanju piva - smo fantom morali priznati premoč.
Opisovanje je mogoče malce dolgočasno ampak res je bilo zabavno! Popolna sprostitev, nasmejala sem se tako, da so me naslednji dan bolele trebušne! :D
Danes se je začel poletni semester, faks pa nas je razveselil z menjavo urnikov prejšnji teden. To vodi v prekrivanje predmetov, in tako smo nekateri srečneži oddali vloge za zamenjavo izbirnih predmetov. Največja dilema pa je, katerega izbrati! Vsi, ki so kolikor toliko zanimivi so zasedeni ali pa ne pašejo v urnik. Doktoriraš, preden uspeš najti enega, ki paše v urnik in je za zdržat. #naporno
Poleg tega sem prevzela še nekaj nalog iz projekta, tako da je bil že prvi dan semestra zelo naporen.
Kljub temu pa sodelujem pri nekem drugem projektu, ki mi je zelo všeč in se veselim dela, saj ima dejansko zvezo s PR-jem. Tako končno počnemo stvari, ki jih počnejo pravi PR-ovci. #yaaaay :D
On friday, my boyfriend and I started watching this movie. He didn't fell asleep!. That's a very good sign ;). Also, the movie is almost 2 hours and a half long. And we finnished it in one piece. Even better sign ;).
So yes it's really interesting. Really. Have to see it. I've heard about it quite some time ago, but forgot. And on friday I was like how could I forget? So we watched it. And we didn't regret it. You are watching the movie and buying the story and there's no way you expect what happens. Total mindfuck!! It has few... uncomfortable scenes, but anyways... Also I won't tell you the plot, I don't want to ruin it. Brilliant.
But really, I know I'm repeating myself - go see it now! ;)
+ If you're not convinced yet - Ben Affleck is in it (that's good enough right (; )
Za najino peto obletnico me je dragi peljal na večerjo. Tako sva se včeraj odločala, kam bova šla in po kratkem premisleku, sva se namesto že poznanih restavracij v okolici odločila za nama nepoznano - Krtina D'Ampezzo. Lučaj ali dva stran od Moravč, natančneje v Imenjah, se nahaja ta italijanska restavracija. Že ko sva vstopila, naju je presenetil prijeten ambient. Prostor ni "prenatlačen", mize so smiselno razporejene, prostora pa je ravno dovolj za prijetno večerjo brez prenatrpanosti in prezasedenosti osebja.
Jutri imava s fantom 5. obletnico. Že!? Vse je minilo tako hitro, da včasih komaj verjamem, da sva res že toliko časa skupaj. Po drugi strani pa... glede na to kakšen piki je (večino časa :P), sploh ni tako čudno ;).
Vsekakor hitro mine. Zelo. Še zdaj se spomnim tistih prvih trenutkov... Kako me je vprašal, če bi bila njegova punca... Sprehodi (sredi februarja!) po zmrznjenih makedamskih poteh... In potem vsa ta leta vmes. Sčasoma zaljubljenost preraste v ljubezen. Še vedno pa ostane tisti vznemirljiv občutek ko ga vidiš, ko te preseneti z drobno pozornostjo, ali pa samo je tam, zraven tebe, kamor pravzaprav tudi spada.
Ok I've been freaking out. Or I will be. Since, I don't know, new year or something all kinds of ads pop up. ALL THE TIME! I can't even open some tables on Drive! As far as everything else goes, I have to click it 5 or 6 times, to be redirected on the site. I hate it. Really do!
V centru Domžal sem odkrila nov, zelo simpatičen butik Baba Kul!
Že nedavno sem opazila, da se je odprl, danes pa sem vstopila, da bi preverila ponudbo. Bila sem pozitivno presenečena. Najprej seveda nisem vedela kam naj gledam, tako da sem se počasi sprehodila čez cel butik in "čekirala" robo (ženska oblačila). Oblačila so super, cene pa primerljive s trgovinami kot so New Yorker in H&M - s to razliko, da tu najdeš bolj unikatna oblačila, na zalogi imajo tudi manj kosov. Tako je majica, ki jo kupiš res tvoja, in je ne bo nosilo še pol Ljubljane ;).
Kljub temu da je prostor bolj majhen, ti takoj da prijeten občutek, da si res dobrodošla. Kosi so smiselno razporejeni, nikjer ni prenatrpano + stene so pink :D. Ne manjkajo seveda niti torbice in modni dodatki, pa še popuste imajo. Če ste iz Domžal in okolice vsekakor priporočam nakupovalni "izlet" malo drugače.
Torej, ko sem si vzela premor od učenja, sva se z dragim odpravila na ogled (uspel me je prepričati, da sem šla tja v trenirki in supergah - kar se ne zgodi skoraj nikoli *predvsem superge (: ). Ker ne morem iz svoje kože, sem si kupila kavbojke in zapestnice, Vse je ful Kul :D
Prilagam fotografije, čeprav se malo slabo vidi. Zapestnice še posebej dobro izpadejo! :)
Za nekaj časa sem sicer z večjimi nakupi opravila, vendar se ob naslednjem "prilivu" definitivno vrnem :P
Upam da sem vam dala idejo, več o oblačilih in samem butiku pa najdete na FB strani. :)
I just finished reading a book called "I heart NY" (by Lindsey Kelk) and I really, really liked it.
I started yesterday around 11 p.m., read 'till about 2 a.m., went to sleep for a couple of hours and then continued. I haven't even had breakfast until about two hours ago, so yes... I got totally hooked up.
Let me just mention, that I haven't read a book in quite a while. I was watching series, studying and doing everything else but reading. I just haven't found a book that I'd be interested in. So yesterday, when I went to the library I finally found something I liked. Especially since I am normally such a bookworm, that I carry my books around everywhere I go (yes, you can read during classes, you just need to be into the book so much, you can't leave it alone (; )
Ta post je posvečen posebnemu fantku, ki se je rodil 31. decembra in s tem razveselil starša in starejšega bratca. Moja Boti je rodila drugega sinčka, čestitam!
En dan pred tem, ko sva bila z dragim pri njej na kavi, je pogovor nanesel tudi na porod in da komaj čaka. Že naslednji dan sem prejela SMS sporočilo, ki mi je polepšalo dan. Rodil se je S...
Po tem sem kar nekaj časa razmišljala, kako lepo je, ko si v takšni situaciji. Veselo pričakovanje, novo življenje, čisto posebna oseba. Oseba, ki jo vzgajaš, skrbiš zanjo in jo imaš rad. Majhne očke, ki te pogledajo, rokica, ki stisne tvojo. Majhna štručka, ki zraste v samostojno osebo.
Tisti občutek, ko prvič pogledaš novorojenča, ko on pogleda tebe... Seveda nimam lastnih izkušenj, govori moja domišljija, verjamem pa, da je neprecenljivo :).
Fotografija je s spleta
Ne bom preveč filozofirala, ker to ni point današnje objave. Vsaka takšna novica me razveseli, še posebej pa, če pride od osebe, ki mi nekaj pomeni (in je, če se pohvalim, tudi zvesta bralka mojih objav :P).
