Why do we do that?

Minuli vikend je se je verjetno tretjina Slovenije nahajala v Planici, druga tretjina pa za televizijskimi ekrani (ostane še tretjina, ki je šport ne zanima). Bil je namreč pomemben dan za slovenski šport. Ali naj rečem, pomemben vikend. Navijali smo, se veselili in nekateri bili na koncu razočarani. Tako je življenje, tak je šport.

Kar ne zastopim pa je - za tako majhno državo imamo izjemno število izjemnih športnikov. Uspešnih, profesionalnih športnikov, ki celo leto trenirajo zato, da se med sezono izkažejo. Ti nam prinašajo uspehe in glas o naši mali državi širijo po svetu. In kaj naredimo mi? Pljuvamo čez njih, zganjamo foušijo. Nikoli, ampak res nikoli nismo zadovoljni.

Kot ste morda že ugotovili do zdaj, se ta zapis nanaša na včerajšnje dogajanje v Planici. Jurij Tepeš je zmagal in dosegel svoj osebni rekord, Peter Prevc pa je bil drugi, izenačil točke s Severinom Freundom in za las izgubil kristalni globus. Pa je bilo res za las?

Neprijetno me je presenetilo, ko sem videla, da ljudje namesto veselja nad dvojnimi stopničkami, jamrajo nad tem da je Tepeš zmagal. Kaj bi še radi? Videli smo, da je to še vedno šport, ki je (kolikor toliko - sodniško ne bom komentirala) pošten. Zakaj hočemo to pokvariti? Mar res nismo zadovoljni s čisto ničemer?

Prevc je skakal odlično, ampak število zmag je vseeno štelo Severinu v prid. In to kar dosti. Jurij Tepeš se je izkazal. Zelo. In namesto da bi bili ponosni in veseli zanj, ga obrekujejo? Ni logike. Menim, da ma vsak tekmovalec pravico nastopiti po svojih zmožnostih in edino prav je da to tudi izkoristi. Potrudil se je, lahko je skakal v rodni domovini, dosegel je svoj osebni rekord. Osvojil zlato medaljo za Slovenijo DOMA. In kaj je dobil v zahvalo? Nam res toliko pomeni nek pokal? Le trofeja, ki jo postavimo na polico? Torej je ves namen tekmovanja samo v doseganju dosežkov in to zato, da je skupina Slovenceljnev srečna? Navadno se ne spuščam v zapise mnenj o raznoraznih "dilemah", ki delajo vse večji razkol med ljudmi. Vsak teden se najde nekaj takšnega. Žalosti pa me, da ima toliko ljudi čas in voljo, da to "vlači okoli" s takim negativizmom.

Ko sem kot mlajša tekmovala v show dance plesih, se mi je včasih zdelo čudno, da slovenski rezultati, ki so bili vedno vrhunski, niso bili deležni tolikšne pozornosti javnosti in medijev. Če zdaj pogledam nazaj - hvalabogu! Takrat smo plesali iz veselja. Trenirali za tekmovanje, da, ampak v prvi vrsti nas je to veselilo. Če nas ne bi, ne bi bili tam. In da bi se nekdo vtikal v to kaj bi morali narediti boljše, kaj drugače, kaj prirediti... Pokvarilo bi vsa doživetja, ki so prišla z velikimi tekmovanji. In bilo jih je veliko, največ lepih.

Zato enkrat pustimo nevoščljivost ob strani, pomislimo na športnika kot osebo in bodimo hvaležni, da kljub nehvaležnemu ljudstvu, še vedno zastopa prav našo državo. Da z vrhuskimi rezultati predstavlja nas v boljši luči. In nenazadnje, da predstavlja sebe. :)